Erika Ašič: Klic družbe na pomoč?

Erika Ašič: Sobodajalci, ki ne smejo oddajati sob, in zdravniki, ki ne smejo zdraviti

V tokratnem komentarju avtorica razmišlja, da v Sloveniji potekata trenutno vsaj dve pomembni stvari, ki kažeta na usmerjenost vladajoče koalicije, ki bi nas morali skrbeti. Gre za področji Zdravstva in turizma.

Erika Ašič: Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema

Brali smo komentar z naslovom Dobri učitelji naj bodo pravilo in ne izjema. V njem je avtorica razmišljala o razmerah v šolstvu. Meni, da sistem otroke ukaluplja in ne spodbuja razvoja njihovih talentov in sposobnosti. Le najboljše iz otrok znajo izvleči le nekateri učitelji, ki so prava redkost pa bi jih moralo biti čim več.

Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah. 

Erika Ašič: Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno na glavo?

Pred kratkim je Gibanje Svoboda praznovalo svoj tretji rojstni dan. Ob obletnici so zapisali, da so njihove vrednote enake kot ob nastanku stranke. Na svoji spletni strani jih navajajo: svoboda, spoštovanje, vključenost, gibanje in skupnost.

Te vrednote so res spoštovanja vredne. In dobre. Toda po treh letih obstoja Gibanja in po skoraj treh letih vladanja Svobode lahko na vseh področjih v praksi doživljamo popolno nasprotje zgoraj omenjenih vrednot.

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Erika Ašič: Zdi se, da nas želijo pahniti v temo

Pretekli petek smo lahko spremljali zaslišanje urednika portala Požareport Bojana Požarja. Zaslišanje je kot predsednica preiskovalne komisije DZ, ki preiskuje sum nezakonitega financiranja strank in medijev, vodila poslanka Gibanja Svoboda Tamara Vonta. Bojan Požar je bil na zaslišanje vabljen kot priča, zaslišan pa kot kriminalec. 

Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Erika Ašič: Lažje je biti tiho. Ali je tudi bolje?

Ob izvolitvi Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA so ob njem stali trije Slovenci: žena Melania, sin Barron in Donaldov tast Viktor Knavs. Za Slovence je to nekaj posebnega; prva dama najmočnejše svetovne velesile bo (ponovno!) Slovenka. Kako se Slovenci ob tem počutimo? Ali smo tega veseli? Smo morda ponosni? Ali pa na trenutno prvo damo ZDA gledamo z neko za Slovence običajno nevoščljivostjo? 

Erika Ašič o slovencih, ki lahko po svetu hodimo zdvigneno glavo

Avtorica obravnava osrednje teme šeste mednarodne konference o domoljubju in nacionalnem ponosu. Poudarjena sta pomen družine in skupnosti pri ohranjanju jezika ter kritičnost do medijev, ki oblikujejo našo identiteto.